Vire delimo na zunanje in notranje vire. Notranji viri se nanašajo predvsem na našo kompetentnost oziroma sposobnosti, s katerimi lahko vedno ustvarimo zunanje vire. Uporaba notranjih virov se pri tem ne izrablja, vendar lahko s kreativnim potencialom ustvarjamo znova in znova zunanje vire; zato je naložba v notranje vire pogosto veliko bolj smotrna kot naložba v zunanje vire.
Osnovni in vsem dobro poznani primarni zunanji vir je seveda denar, kot menjalno sredstvo za nakup dobrin. Poleg denarja pa tudi lastništvo nad sredstvi, kot so delnice, zemljišča ipd. Narava denarja, tako kot vsakega zunanjega vira je, da ga lahko zgolj investiramo ali zapravimo. Pri tem se večina ljudi posveča predvsem zapravljanju. Tako zunanji viri kopnijo in jih znova ustvarimo lahko le z notranjimi viri.
Zunanji viri v družbi znanja pa krožijo do stičišč, kjer se koncentrirajo notranji viri v interdisciplinarnih timih, ki imajo znanje z visoko dodano vrednostjo. No, in seveda okoli lobijev, lož in drugi centrov moči, ampak to ni predmet te objave. Bistveno je predvsem to, da je optimalna odločitev vsakega posameznika, da reinvestira čim večji del zunanjih viroc, del v koncept donosa na sredstva (varčevanje, naložbe in investicije), del v svoje notranje vire (vase in v sovje sposobnosti); oboje namreč botruje, k nadaljnji akumulaciji zunanjih virov. Pri tem ne smemo pozabiti še na stara leta, ko se naša kompetentnost zaradi omejenega roka trajanja avatarja začne iztekati in potrebujemo še toliko več rezerv iz naslova zunanjih virov. Z drugimi besedami, sami morate že zdaj razmišljati o svoji pokojnini. Temu konceptu pravimo, da najprej menjamo svoj čas za zunanje vire, v jeseni življenja pa zunanje vire za možnost koriščenja prostega časa.
Pri tem velja izpostaviti še eno pomembno dejstvo. Ustvarjanje zunanjih virov na podlagi notranjih virov je še vedno redkost; ta koncept se je začel razvijati šele v zadnjih dveh desetletjih s prihodom informacijske revolucije in vzpostavitvijo ustvarjalne družbe znanja. Pojavil se je, ko večino družbenega proizvoda ni več ustvarjeno z mišicami, temveč z možgani. Sprememba koncepta delovanja akumulacije notranjih virov se je zgodila praktično čez noč, in marsikoga presenetila.
Zato se velja vprašati, kaj so drugi načini poleg znanja za akumulacijo zunanjih virov? Druga dva temeljna načina akumulacije zunanjih virov sta izkoriščanje in danost sama po sebi. Če se povzpnemo na osebno, družinsko, občinsko ali državno raven je situacija enaka. Določena mera zunanjih virov je pač dana. Na tem nivoju bi lahko rekli, da je življenje lahko skrajno nepošteno. Nekateri se rodijo v bogatih družinah, drugi z lepoto, ki je sploh v današnjem času izjemno pomemben naravni vir, drugi pač ne. Prav tako imamo bogate države, kjer so nahajališča dragocenih surovin in marsikatera država ravno zaradi tega cveti, mogoče v mnogih primerih zgolj zaradi tega, pa si mogoče tega sploh ne “zaslužijo”.
Če nekateri zunanji viri niso dani in si jih želimo, ne vemo pa kako jih ustvariti, je še tretja pot in ta je, da si jih vzamemo na silo ali s prevaro. Zato poznamo vojne, kolonizacijo, korupcijo ter druge podobne “strateške” usmeritve, kjer je s silo prisvojeno določeno ozemlje ali dobrina z namenom akumulacije dodatnih zunanjih virov. Takšna akumulacija zahteva predvsem pristno mišično moško dominanco, skupaj z vojaško strateškim mišljenjem ter tehnološko superiornostjo na ravni orožja.
Problem te strategije je povsem jasen. Postaja nesprejemljiv, kar je edino pravilno. Gre za naravni koncept primarne živalske evolucije, kjer se preliva kri, grozote in najtemnejša stran človeške narave. Prav tako je takšna akumulacija zelo kratkotrajna in slej kot prej se najde nekdo, ki je večji, močnejši, hitrejši ali drugače uspeva v dominiranju.
Časi postajajo vse manj fizično nasilni. To je zagotovo dobra novica, je pa daleč od idealnega. Trenutna faza ustvarjalne družbe nekako zajema vse komponente. Ustvarjanje, izkoriščanje in tekmovanje. Zgolj, da to tekmovanje ni več na fizičnem, temveč intelektualnem nivoju. Naslednja faza evolucije bi morala biti veliko bolj prijetna in sicer namenjena predvsem ustvarjanju ter sodelovanju. Tako se bo večala kakovost življenja vseh na tem planetu.
Zunanji viri so vsekakor izjemno pomembni segment življenja na zemlji. Živimo namreč v materialnem in duhovnem svetu. Veliko del populacije zanika enega ali drugega. Vendar pomembna sta oba, oba sta sestavni del celote. Če smo povsem materialistično usmerjeni, lahko naredimo veliko duhovne škode sebi in drugim, vendar podobno je, če smo povsem duhovno usmerjeni. Namreč, če sami ne ustvarjamo zunanjih virov, jih mora ustvariti za nas neko drug. To pa je zopet izkoriščanje.
Z duhovnega vidika pa je pomembno pa je predvsem to, na kakšen način ustvarjamo zunanje vire. Če pri akumulaciji zunanjih virov prispevamo svetu in ne povzročamo škode (izkoriščamo), je to vsekakor lahko del naše duhovne poti oziroma izkušenj, ki jih moramo pridobiti na zemlji. Kadar ustvarjamo in pri tem konstruktivno sodelujemo z drugimi entitetami se povzpnemo v stopnji ravni zavesti in se približamo duhovnemu bitju, ob tem, da ohranimo zavedanje o pomembnosti materialnega sveta.
Na koncu pa se pojavita še dve izjemno pomembni vprašanji v zvezi z zunanjimi viri. In sicer v primeru, kadar so zunanji viri nekomu dani. Prvič, zakaj so nekomu dani ter drugič, če so nekomu dani in drugemu ne, ali ima ta drugi zato večjo pravico, da si jih vzame.
Več informacij: www.blazkos.com
