Zavod za zaposlovanje

Verjetno ste iskali spletno stran Zavoda za zaposlovanje. Vem, da to ni prava spletna stran. Kljub vsemu berite dalje, mogoče vam besedilo v nadaljevanju spremeni življenje.

Glavni razlog, za iskanje Zavoda za zaposlovanje je verjetno, ker ste izgubili službo, ste tik pred tem ali iščete informacijo, če vam zavod lahko kako pomaga pri uresničevanju vaših prihodnjih ciljev. Najprej bi izpostavil, da sem se tudi sam pogosto znašel v trenutkih negotovosti. Izguba službe je po raziskavah psihologov eden izmed največjih možnih stresnih dejavnikov, ki lahko doletijo posameznika; takoj za smrtjo in hudo boleznijo. Doleti pa takšna situacija skoraj vsakega zemljana, če ne večkrat, pa vsaj enkrat v življenju. Zato ne bodite preveč strogi do sebe, razočarani ali jezni. Vsak se znajde v takšni situaciji in to je neke vrste test življenja, da pokažete iz kakšnega materiala ste narejeni.

Za premik naprej je najprej potrebno razumevanje. Na svoji poslovni poti, ki vključuje tudi investiranje v mlada perspektivna podjetja, je ena ključnih nalog analiziranje trendov in sprememb, ki se dogajajo v družbi. Več kot sedem let tako intenzivno preučujem slovensko poslovno okolje ter makroekonomska in tržna dogajanja po svetu. Edino, kar lahko rečem je, da se je svet v zadnjem desetletju povsem spremenil; obrnil na glavo. Slovenija v nekaterih pogledih močno zaostaja in plačilo cene za ta zaostanek nas čaka v bližnji prihodnosti, predvsem z nujno po prestrukturiranju gospodarstva. Brez zdravega gospodarstva, namreč tudi drugi sestavni elementi države ne morajo funkcionirati.

Poglejmo si sedaj, kako se je svet spremenil. Zadnjih dvajset let smo bili priča strme gospodarske rasti zahoda. Prišlo je do informacijske revolucije, ki je sprožila izjemno povečanje produktivnosti, znižala stroške vstopa v mnoge panoge, predvsem pa je vsem ljudem omogočila dostop do informacij in trgov. S tem smo prišli v družbo znanja in  danes je minimalno učinka gospodarskega delovanja opravljeno z mišicami. Večina z možgani, kreativnostjo in ustvarjalnostjo. Edina prava konkurenčna prednost v družbi znanja je postalo znanje. Nihče več ne mora spati na lovorikah.

Velika posledica informacijske revolucije je bil še večji razcvet finančnega sektorja. Informacijske platforme so omogočile trgovanje z mnogimi instrumenti, ki prej enostavno niso bili mogoči. S klikom na tipkovnici banke lahko ustvarjajo denar, možnosti za investiranje je neskončno. Tako je tudi finančni sektor doživel izjemen razcvet in strmo rast, ki ga ni pomnilo človeštvo vso svojo zgodovino. Premoženje zahodnega sveta se je drastično večalo in zdelo se je, da bo pravljica rasti trajala večno.

Naslednji trend, ki ga je sprožila informacijska revolucija je bil globalizacija in povečana mobilnost prebivalstva. Ta trend se še kar nadaljuje. Transportni stroški so strmo padli, uradni poslovni jezik je postala angleščina, mobilnost prebivalstva se je izjemno povečala. Ljudje so začeli potovati, se preseljevati in danes v večjih mestih po svetu vidite izjemno raznolikost človeštva, kjer se mešajo različne rase, verstva in prepričanja. Globalizacija pa je omogočila tudi najmočnejšim svetovnim multinacionalkam, da so začeli osvajati nove in nove trge. Tako so zrasli novi vladarji sveta v kapitalizmu, ki imajo svoje komunikacijske, tržne in finančne kanale po celotnem svetu.

Vse prej od navedenega je prineslo še en pomemben trend. To je potrošništvo. S kapitalizmom so v ospredje prišle naravne dobrine in kar naenkrat ni več toliko pomembno, kdo si, vendar kaj imaš. Izlete v naravo so zamenjali izleti v nakupovalne centre.

Tukaj nismo izjema. Slovenija naj bi imela največ trgovin na prebivalca. V vsaki manjši vasi imate kar nekaj trgovskih centrov in te še kar rasejo, kot gobe po dežju. Glede na to, da smo Slovenci tudi nadpovprečno zavistni in moram imeti vse, kar ima sosed, smo začeli tako, kot vsi ostali zahodni narodi, kupovati nove in nove stvari. Finančni sektor je omogočil zadolževanje, še posebej podjetji, in skoraj ga ni državljana, ki si ne bi privoščil solidnega standarda. Če pogledamo povprečje in to, da nekaj milijard ljudi živi pod pragom revščine, kar pomeni nekaj dolarjev na dan, se moramo dobro zavedati, kakšna je naša pozicija; sploh če imamo svoj lastni dom in topel obrok. Res pa je, da se končuje pravljica ekscesov nakupovanja, zapravljanja in potrošniškega hedonizma; ker to ni sorazmerno z našo produktivnostjo.

Vrnimo se na osrednjo temo. Razcvet zahoda je Slovenija doživljala še toliko bolj intenzivno. Namreč ravno takrat smo šli skozi tranzicijo. Potrebno je bilo razdeliti državno premoženje, ustvarjala se je državna administracija (delovna mesta), trg je hrepenel po novi ponudbi, imeli smo močne paradne gospodarske konje, ki so se znali obrniti iz juga na zahod, tuje multinacionalke so pri nas iskale podizvajalce. Vsak je dobil še nekaj v delnicah, kakšno denacionalizirano ozemlje, davčna regulativa ni bila ravno najbolj stroga in priložnosti je bilo veliko. Nepremičninski in borzni trg sta strmo rasla. Skupaj s strmo rastjo zahoda in pojavom tranzicije ter denacionalizacije, je bila to formula za kvantni materialni preskok praktično čez noč. Od tega, da je bilo potrebno na skrivaj uvažati plenice iz sosednjih držav smo v dobrem desetletju prišli do ene najbolj razvitih držav na svetu.

Sedaj pa pride hladen tuš. Vsi dobro vemo, kaj se zgodi, ko se najemo preveč sladkarij. Postane nam slabo in slej kot prej bruhamo. Še večji problem pa je, ko se sladkarij navadimo in ne moremo več brez njih. Enako, kot je z drogo. Tako približno se sedaj počuti Slovenija. Nekako nam je slabo, ker smo se prenajedli sladkarij, sprašujemo se, če je bilo prav materialno dati pred odnose, obenem pa so nam bile kar naenkrat sladkarije odvzete, pa čeprav si jih še toliko želimo naprej brezskrbno jesti. Država z zadolževanjem še nekako vzdržuje potrebo po sladkorju, vendar je zgolj še vprašanje časa, kdaj se bo potrebno navaditi na manj sladkorja. Seveda so v tem tudi prednosti, a jih pogosto težko vidimo.

Poglejmo še malo bolj podrobno, kaj se dogaja. Gospodarstvo se vedno giblje v ciklih. Neskončna strma rast prav tako ni možna. V naravi je skoraj ne poznamo, pogosto pa tudi povzroča več problemov, kot prinaša koristi. Pomislite na raka, ki je rezultat nenehne rasti. Tako smo pred kratkim dosegli vrh lepe dolgoletne strme rasti. Strmi proskok produktivnosti zaradi informacijske tehnologije se je omejil. Finančni sektor je nekoliko zavil v napačno smer s produkti, ki niso imeli več nobene trdne osnove. Trgi so postali nasičeni in problemi iz naslova, kako proizvesti dobrine so se preselili na raven, kako prisiliti potrošnike še v več nakupovanja. Vendar, ko je trg zasičen težko siliš nanj še nove dobrine, predvsem če nimajo nove konkretne dodane vrednosti.

Vse prednosti, ki smo jih živeli zadnjih deset let, so sedaj pokazale še svoje slabosti. In teh ni malo. Podjetja morajo kar naenkrat biti skrajno inovativna, da so lahko uspešna. Ne tekmujejo več na lokalnih trgih, vendar kar s celim svetom. Če nimajo zdravega lastništva, kompetentnega managementa in motiviranih zaposlenih, skoraj ni možnosti, da bi podjetje uspevalo. Najhitrejšo rast doživljajo podjetja, ki temeljijo na znanju z največjo dodano vrednostjo in to uspe predvsem podjetjem v velikih državah, kjer znajo pritegniti talent iz celega sveta, prav tako pa imajo podjetja dostop do kapitala in drugih sredstev. Talent in kapital sta postali osnovni sestavini uspeha. Poleg povečane produktivnosti se je z informacijsko revolucijo strmo povečala tudi učinkovitost. Če smo včasih potrebovali 10 ljudi za neko intelektualno delo, danes potrebujemo samo še enega. In še ta eden lahko opravlja delo za vse trge.

Podjetja se tako soočajo z izjemnimi izzivi. Stopnja umrljivosti podjetij se strmo viša, potrebno je neprestano iskati nove priložnosti. Če podjetja ne poslujejo po najsodobnejših konceptih, so skrajno optimizirana in temeljijo na znanju, je zgolj še vprašanje časa, kdaj jih bo izpodrinil konkurent, iz mnogih koncev sveta. Tako pride do situacije, da je ogroženo celotno podjetje, če management dovolj hitro ne odpusti dovolj ljudi, poveča produktivnost podjetja in optimizira delovanje.

Slovenska podjetja so nastajala in ustvarjala v strmi konjunkturi ali so bili postavljeni temelji v prejšnjem sistemu. In vse to takrat ni bilo potrebno; denarja je bilo na pretek. Sedaj pa se je za podjetja na poti nadaljnje rasti pojavil globok prepad. Spremeniti klimo v podjetju in način poslovanja pa je praktično nemogoče čez noč. Traja leta. Obenem pa finančne zloge v času poslovanja po starih vzorcih hitro kopnijo. In malo je podjetij, ki jim uspe narediti to tranzicijo uspešno. Zato tudi vidimo toliko novih stečajev in propadanj podjetij. Sploh v panogi, ki jih je prej močno podpirala država, kot na primer gradbeništvo ter v panogah, ki nudijo poslovnim partnerjem storitve, ki jih je možno takoj odžagati v krizi ali pa nimajo izjemno visoke ali pa nujne dodane vrednosti.

To je sedaj realno stanje. Podjetja so prekomerno zadolžena, trgi so vmes postali nasičeni, investicij v znanje za tekmovanje z globalnim svetom v preteklosti ni bilo dovolj, konkurenca je vse bolj kruta in huda, novih tujih nenasičenih trgov ni. Prav tako podjetja niso dovolj optimizirana in mednarodno naravnana, kar poveča tveganje obstoja. Z ustavitvijo strme rasti in prihodom krize je podjetjem začela teči voda v grlo in sape je marsikateremu podjetju enostavno zmanjkalo. Obrniti veliko ladjo pa je, kot omenjeno izjemno težko. Zato podjetja propadajo in ljudje izgubljajo službo.

Vseh naštetih velikih problemov pa nimajo zgolj podjetja. Ima jih tudi država.Namreč država je prav tako nastajala v obdobju velike konjunkture. Zato je z lahkoto pomagala ljudem in podjetjem. Preko razpisov, socialnih transferov, davkov ipd. Veliko ljudi je imelo bonitete na račun države, od predčasnega upokojevanja, neomejene zdravstvene in farmacevtske nege ipd. Prav tako je veliko podjetij živelo na račun države. Proračun je bil poln, portfelj v državni lasti dobičkonosen in vsi smo imeli lahko veliko.

Zato ni čudno, da je bila porazdelitev dogodkov pred kratkim celo bolj enakomerna kot ob osamosvojitvi. Ob vstopu v Evropsko unijo je bil tukaj še evropski denar; ampak tudi ta ima svojo ceno, namreč bližamo se trenutku, ko bomo morali več plačevati iz evropskega proračuna, kot prejemamo. Še eden udarec. Veliko smo dosegli in lahko smo ponosni na to; vseeno pa se je svet praktično čez noč spremenil in omamljeni s konjunkturo ter potrošništvom tega nismo dovolj hitro opazili ne na ravni državo, kot tudi na ravni večine podjetij in celo državljanov, tudi intelektualcev.

Če se vrnemo sedaj na nivo države. Tudi država je v končni fazi eno veliko podjetje. In državo praktično pestijo podobne težave, kot podjetja. Prvo kot prvo je na žalostdržava v družbi znanja postala prevelika za majhne spremembe in premajhna za velike spremembe. Potem pa je še veliko drugih problemov, ki izvirajo iz tega. Veliko podjetij, ki so še v državni lasti, je še bistveno bolj neoptimiziranih, tudi zaradi zagotavljanja manjše brezposelnosti. Že sama državna uprava živi neke vrste svoj svet, ki se širi in razvija. Kljub krizi je vsako leto v državni upravi več zaposlenih. Izobraževalni sistem je zastarel, investiralo se je več v infrastrukturo kot vsebino. Računi investicij prihajajo, denar, ki je na voljo za plačila pa se hitro manjša. Tako se Slovenija vsak dan zadolžuje nekaj milijonov evrov in drvi proti grškemu scenariju. Kar naenkrat so se stvari iz finančnega vidika močno spremenile. V nočno moro.

Otežuje pa jih še faktor staranja prebivalstva. Jasno je, da pokojninski in zdravstveni sistem nista več vzdržna. Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo stvari počile. Mladina praktično ne bo imela pokojnin, vedno več zdravstvenih storitev si bomo morali plačevati sami. Namreč demografska slika se je skupaj z gospodarsko obrnila na glavo. Zopet pač ni enega krivca, tako so se stvari obrnile.

Namesto dveh delavcev na enega upokojenca, kot pred kratkim, imamo dva upokojenca na enega delavca. Življenjska doba se daljša, potreb po zdravstvenih uslugah je vedno več in tako na ravni najbolj osnovne matematike lahko izračunamo, da sistem ni vzdržen. In da bo potrebno narediti velike in hude reze. Če želimo ali pa ne. Sistem je nevzdržen predvsem na dolgi rok in s tem problemom se srečuje večina Evrope; vsi kratkoročni ukrepi so zgolj kozmetični popravki, ki nekoliko odrinejo problem v prihodnost, ki pa se vmes vztrajno veča. Tukaj bodo potrebne velike spremembe, pri katerih bo razočaranih veliko ljudi.

S krizo pa ne sooča zgolj država in večina podjetij, vendar posledično tudi državljani. Verjetno tudi vi. Jaz se tudi. Še bolj pa tisti, ki so dalj časa živeli v socializmu, občutijo ta problem še toliko bolj boleč. Namreč vzgoja prejšnjega sistema je bila dobra izobrazba in varna služba za vse življenje. Produktivnost je bila zmerna, za večino področij življenja pa naj bi poskrbela država. Varnost se je zdela na izjemno veliki ravni, za zdravje in pokojnino je bilo poskrbljeno. Ljudje so se lahko veliko družili, okolje je bilo predvidljivo, sploh s petletkami, država je vzdrževala socialni red in mir za vsako ceno. Seveda so bile to prednosti sistema, ki je imel mnogo slabosti, o katerih sedaj ne bi razpravljal.

Največji problem je, ker se je z menjavo sistema nekako zdelo, da nova država ponuja oboje. Na eni strani prosti čas, socialno varnost, veliko druženja in enakost, ki jo je izpostavljal socializem, ter na drugi strani razcvet materialnih dobrin, potovanj in užitkov, ki jih je omogočil kapitalizem. Kaj češ boljšega? Vendar ta dva koncepta ne gresta skupaj. Takemu pristopu bi lahko rekli izkoriščanje. V kapitalizmu je tako, da ali trdo delaš in ustvariš dodano vrednost, pa si zato materialno nagrajen, ali pa v nasprotnem primeru nimaš praktično nič. Če več počivaš, pač imaš nižji materialni standard. Ne gre drugače. Če si deloven, kreativen in iznajdljiv, lahko zaslužiš bistveno več. Na tem konceptu temelji delovanje srca kapitalizma, ki so Združene države Amerike.

Kapitalizem ne pozna odnašanja premoženja podjetja domov (pisal, WC papirja ipd.), delovnike od osmih do štirih in socialne varnosti na plečih države. Kapitalizem pozna zgolj koncept dodane vrednosti, se pravi tega, katera znanja in sposobnosti imate, ki jih nekdo na trgu dela ali dobrin potrebuje. Ravno nasprotno od socializma, ki je botroval k temu, da so ljudje nehali vlagati vase in v svoje sposobnosti po formalnem šolanju, ker je sama diploma zagotavljala največjo možno varnost.

Prav tako pa je bilo v tistih časih bistveno več fizičnega dela kot danes. Posledično, če nekdo nekaj ne zna, v družbi znanja težko prispeva. Če nekdo ne prispeva, mora dodano vrednost namesto tega človeka, ustvariti nekdo drug. Kar pa ne gre v nedogled in slej kot prej pride do nemirov. Ko se ozremo v preteklost iz vidika kapitalizma in družbe znanja, bi lahko rekli, da je za zastoj nadaljnjega razcveta slovenske družbe naredilo malo ljudi velike napake (npr. tajkuni) in veliko ljudi majhne napake; vsi omamljeni od konjunkture. Tudi zato, ker nas je vse televizija programirala v pridne potrošnike, država pa obljubljala stvari, za katere se ji sanjalo ni, da jih ne bo morala zagotoviti.

Sploh pa se še ne srečujemo z glavnimi problemi kapitalizma, kot na primer v ZDA, kjer dejansko bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši.

Več informacij: www.blazkos.com

Objave iz iste kategorije: