Samostojni podjetnik v davčni zakonodaji šteje kot fizična oseba in zato je za njegovo obdavčitev ‘zadolžen’ Zakon o dohodnini (Zdoh-2), tako kot tudi za vse ostale fizične osebe.
Kje torej država s.p.-je udari po žepu? Dohodek od dejavnosti je merilo za plačilo davka in ravno zato zasebniki uporabljajo vse mogoče načine, da prikažejo čim več stroškov, kar jim posledično znižuje dobiček – vsaj na papirju. Davek podjetniki običajno v več obrokih plačujejo tekom leta. V stilu države ‘prijazne podjetnikom’ pa morajo predvideni znesek za dohodnino seveda plačevati vnaprej, glede na pričakovan dobiček.
Dobrih 100 milijonov steče v državni proračun zgolj iz naslova akontacije dohodnine, ki jo plačujejo samostojni podjetniki.
Dve možnosti za izračun dohodnine
Zasebnikom se davčna osnova izračunava z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov, iz katerih se izračuna dejanski dobiček. Poleg dohodninskega zakona pa se pri izračunu poslov zasebnikov uporablja tudi Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2). Prihodki in odhodki pa seveda niso vsi enaki in se ločujejo glede na računovodske standarde, ki jih je predpisala država. V primeru takšnega izračunavanja davčne osnove, mora podjetnik davčnemu organu do 31. marca predložiti obrazec davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Od dobička pa je odvisno plačilo akontacije dohodnine zasebnika. Če je tekom leta dohodnine plačal preveč, bo dobil vrnjeno oziroma v nasprotnem primeru doplačal.
Zasebniki pa lahko uveljavljajo tudi davčne olajšave: za vlaganja v raziskave in razvoj, za investiranje, za zaposlovanje invalidov, za zavezanca invalida, za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju, za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in za donacije. Ker so samostojni podjetniki kot že omenjeno fizične osebe, lahko v dohodnino vključijo tudi splošno olajšavo, dodatno splošno olajšavo in posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Drugi način, za ugotavljanje davčne osnove pa je z upoštevanjem normiranih odhodkov. V osnovi podjetnik izhaja iz dejanskih prihodkov, odhodki pa so določeni v pavšalu in znašajo 25 odstotkov prihodkov. So pa tudi izjeme – tisti, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnost na kmetiji, dejavnost domače in umetnostne obrti, namreč lahko pri ugotavljanju davčne osnove upoštevajo normirane odhodke v višini kar 70 odstotkov ustvarjenih prihodkov.
Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov je namenjeno predvsem zavezancem, ki šele začenjajo z opravljanjem dejavnosti, in zavezancem z manjšim obsegom poslovanja. Za navedeni način pa se zavezanci lahko odločijo zavezanci pod določenimi pogoji. Kot prvo – njihovi prihodki v enem letu ne smejo presegati 42.000 evrov in ne smejo zaposlovati delavcev, kar pomeni, da delo in vse poslovne funkcije lahko opravljajo le sami. Jim pa ni potrebno voditi poslovnih knjig in evidenc po drugih predpisih.
Več informacij na www.cekin.si
