Četrta generacija obsega številne sodobne programske jezike, ki so zgrajeni tako, da so čim bolj podobni naravnemu jeziku. Ukazi mnogih takšnih jezikov so zelo podobni angleščini, na primer ukazi »print«, »read«, »return«, pa tudi druga sintaktična pravila so veliko bolj enostavna in razumljiva. Ti programski jeziki so relativno lahki za učenje, zato imajo tudi veliko zaslug za širjenje znanja programiranja med običajne računalničarje.
Peta generacija programskih jezikov je danes najnaprednejša, uporablja pa se za razvoj umetne inteligence. Z njimi so izdelani sistemi, ki omogočajo nekatere do zdaj nedosegljive funkcije, na primer učenje in prilagajanje ter sprejemanje odločitev. Programiranje bo v prihodnosti gotovo veliko stavilo predvsem na te razvijajoče se programske jezike.
Vedeti pa moramo, da kronološka delitev na generacije ni edina razdelitev programskih jezikov, prav tako so meje med posameznimi generacijami zabrisane, sploh pa se tudi starejši jeziki vedno znova osvežujejo. Vsi novejši jeziki pa temeljijo na svojih prednikih, saj računalnik še ne more razumeti drugega jezika kot strojnega.
