Vse obstoječe ima tendenco po samoohranitvi. Za razbitje zgoščene energije je potrebna dodatna sila. Močna sila. Rušilna sila. Na fizičnem nivoju nam je to povsem jasno. Če želimo nekje postaviti novejšo, boljšo in tehnološko naprednejšo stavbo, po potrebno obstoječo rušiti. Povsem enako je tudi na vseh drugih energetskih nivojih.
Z namenom samoohranitve (identitete, varnosti ipd.) ljudje poznamo navezanost. S stvarmi (in ljudmi), ki jih pojmujemo kot »svoje«, čeprav so nam zgolj zaupani za določen čas, se do neke mere identificiramo ter se na njih navežemo. Želimo jih ohraniti v svojem življenju. Vsaka navezanost pa pomeni zgolj potencial za razočaranje in bolečino. Namreč bolj, kot smo navezani na stvari, bolj kot je naša sreča odvisna od zunanjih dejavnikov, več verjetnosti je, da bomo razočarani. Vzhodne filozofije pogosto govorijo o ključu do sreče ravno v tem, da nismo na nič navezani in da nimamo nikakršnih pričakovanj.
Se pa zgodba tukaj ne ustavi. Navezanost ni zgolj potencial za bolečino. S tem, ko ohranjamo obstoječe stanje, preprečujemo lastni napredek in napredek okolja. Namreč, v vsakem trenutku, ko želimo svoje življenje popeljati na nek višji nivo, bo potrebno rušiti. Šele ko zrušimo, lahko zgradimo novo, boljše, lepše; nekaj kar nas še bolj izpopolnjuje.
Najbolj omejujoč faktor v našem življenju je čas. S tem, ko imamo omejen čas, je omejena tudi naša pozornost. Tako imamo dano določeno kapaciteto, koliko stvarem in v kakšni meri se lahko posvečamo. Posledično to pomeni, da gremo težko v kvantiteto, saj je ta ukalupljena s časovnim dejavnikom. Gradimo lahko zgolj v smeri kvalitete. V višino.
Vendar, če je kalup napolnjen z določeno energijo, ne bomo zmožni graditi nekaj novega, kar bazira na boljši kvaliteti energije. Zato je vedno potrebno naprej porušiti staro, da lahko zgradimo novo, boljše. Seveda je porušeno pogosto temelj za novo in bolj napredno. Vsakič, ko nekaj zgradimo, pridobimo znanje, kako naslednjič zgraditi še boljše. Zato nobena stvar ni zaman, vendar sestavni del osebne evolucije in evolucije okolja.
Rušiti lahko pomeni povsem različne stvari. Lahko pomeni, da zgolj nekaj izpustimo, da gre samo naprej. In s tem naredimo prostor novemu. Lahko pomeni, da načrtno nekaj zrušimo, na primer uničimo. Lahko pomeni, da preoblikujemo, nadgradimo ali kaj podobnega. Vendar vedno ob tem spustimo nekaj poznanega in bližnjega, odplujemo iz varnega zaliva z namenom, da zgradimo nekaj novega, lepšega. Mogoče nam bo uspelo, mogoče ne. Vendar če se vedno v življenju držimo obstoječega, ne bomo nikoli napredovali.
Smrt oziroma konec je integralni del življenja. Vse obstoječe ima svoj cikel – svoj začetek, vzpon, zaton in konec. Tudi sami se moramo sčasoma umakniti novemu, boljšemu, naprednejšemu. Čustva so pri tem velika ovira, želja po samoohranitvi povzroča veliko bolečine, vendar je tako zasnovano naše življenje. Če želimo napredovati, če želimo graditi, moramo najprej rušiti.
Zato začnite rušiti v svojem življenju vse, kar vas omejuje. Zrušite vse, česar se noro oklepate zgolj zato, ker vas je strah. Zrušite svojo navidezno varnost. Zunanja varnost ne obstaja, ta se lahko nahaja zgolj znotraj vas. Vsake toliko časa (npr. enkrat na leto) naredite revizijo, kaj je pozitivnega v vašem življenju in kaj ne. Vso identificirano navlako zrušite in na njej zgradite nove bisere.
Več informacij: www.blazkos.com
