Mnogi ljudje, tudi če so sicer v življenju zelo suvereni, imajo težave, ko je potrebno javno nastopati. Javno nastopanje namreč ogromno ljudi dojema kot nočno moro.
Velikokrat se zgodi, da se za nastop odlično pripravimo, naštudiramo vsako najmanjšo podrobnost, a nas pred nastopom popade slab občutek, trema, črvičenje v želodcu….
Toda v današnjem svetu je pač tako, da se nikakor ne moremo izogniti nenehnemu predstavljanju raznih produktov ali storitev.
Obstaja nemalo načinov kako in kaj storiti pred in med javnim nastopom. Tokrat pa vam predstavljamo nekaj najbolj pogostih napak, ki se jim je pri javno obarvanih predstavitvah potrebno izogniti za vsako ceno.
Neprilagoditev svojega sporočila ciljni publiki
Govorci vse prevečkrat padejo v slabo navado izvajanja generičnih predstavitev, ki niso prilagojene ciljni skupini poslušalcev. Ti slednje posledično po vsej verjetnosti ne bodo prav intenzivno poslušali … Poslušalci se namreč zavedajo, kdaj govornik ni opravil svoje domače naloge in njihovi odzivi lahko pri tem zajemajo od razočaranja in frustracije do jeze in ignorance.
V izogib temu se pred samo predstavitvijo vprašajte:»Kdo je moja ciljna skupina? Kaj so njihovi nerešljivi problemi? Do katere stopnje so seznanjeni z mojo temo?« Vse najboljše govorne prakse so namreč v prvi vrsti odvisne tudi od tega, kako dobro poznamo svoje občinstvo.
Nevzpostavitev očesnega kontakta
Velika večina govorcev in predavateljev ne uspe vzpostaviti smiselnega očesnega kontakta s svojimi poslušalci. Podzavestno tako govornik bega z očmi po celotni dvorani, namesto da bi si vzel čas in se s pogledom zaustavil na vsakem posebej. Pomanjkanje očesnega kontakta pa lahko nakazuje na marsikaj: od neiskrenosti in nezainteresiranosti, do odtujenosti ali negotovosti, celo arogance.
Strokovnjaki tako svetujejo, da naj bi uporaba pravega očesnega kontakta s posamezno osebo iz občinstva trajala od dve do tri sekunde. Uporaba neverbalne komunikacije z očmi naj bi bila namreč po mnenju strokovnjakov najpomembnejša neverbalna veščina, ki jo lahko poseduje govorec.
Prezentacija brez inspiracije
Že veliki Aristotel je bil mnenja, da je celo bolj vitalnega pomena kot logičnost vsebine (Logos), Patos, ki vključuje aktivnosti v desnem delu možganov, kar lahko dosežemo s spodbujanjem čustev, empatije, uporabo humorja, imaginacije, barv, zvokov in zgodb.
Številne študije namreč dokazujejo, da posamezniki v prvi vrsti sprejmejo odločitve na podlagi emocij (Pathos), šele nato pogledajo in ovrednotijo dejstva (Logos).
Aristotlovo razmišljanje lahko apliciramo na svet govorništva – pri čemer boste s svojim tonom besed, akcij, uporabo vizualnih pripomočkov najprej inspirirali svoje občinstvo in v njih vzbudili srečo, presenečenje, upanje, vznemirjenost, ljubezen, empatijo, ranljivost, žalost, strah, krivdo ali zavist, šele nato poskrbite, da tovrstnemu delu predstavitve sledi še upravičenost emocij s kredibilnimi analizami in podatki.
Vir: MP
